»Kamera je postavljena tako, da snema z zornega kota migrantov in tako o tej sodobni odisejadi pripoveduje z njihovega gledišča, v nekakšnem protikadru podob, ki smo jih vajeni videti z našega, zahodnjaškega zornega kota, zato da bi končno dal besedo tistim, ki do nje navadno ne pridejo.«
»V kraju, kjer sem odraščala, smo pogosto poslušali zgodbe o skrivnih najdbah, tajnih izkopavanjih in skrivnostnih pustolovščinah. Le pozno ponoči si moral ostati v baru ali se ustaviti v majhni podeželski gostilni, pa si lahko slišal (...) zgodbe o okostnjakih in duhovih, pobegih in temi. Sklenila sem, da o tej večplastni zgodbi posnamem film.«
»Ko sva se odločila, da se bova ukvarjala s filmom, je imel Vittorio 18 let in jaz 16. To je bilo zato, ker sva videla Rossellinijevega Paisana. Če filmi lahko spreminjajo življenje in lahko razgalijo resnico, našo resnico, potem hočeva ustvarjati filme, sva ugotovila.«
»Ko so mi ponudili prvo vlogo, sem ponudbo zavrnila. Ponudili so mi tisoč lir. Odgovorila sem, da je moja cena milijon lir, misleč, da jih bom s tem utišala – pa so privolili!«
»V filmih, ki sta jih posnela skupaj, je bila Monica Vitti v enaki meri opazovana in opazovalka, izenačena z režiserjem, čigar pogled je podvajala. Tudi drugi režiserji so kdaj v filmih privzeli ženski pogled, a nobeden od njih ni iz ženske naredil svoje dvojnice, kot je to storil Antonioni.«